Letošnje šolsko leto smo se s prijateljicami odločile, da se pridružimo izbirnemu predmetu gledališki klub. Ta krožek vodi naša učiteljica Majda, ki nas vedno spodbuja, da smo ustvarjalne, pogumne in da se na odru počutimo kot doma.
V prvih urah smo spoznavale gledališke pojme in se učile gibanja ter izražanja čustev na odru. Med zimskimi počitnicami smo obiskale Mestno gledališče ljubljansko, kjer smo si ogledale predstavo Teater za telebana in se pogovarjale z igralci.
Pred božično-novoletnimi počitnicami smo na šolskem odru nastopile z našo prvo predstavo Zakaj je smreka pozimi zelena. Za predstavo smo same pripravile kostume in sceno.
Na začetku meseca aprila pa smo že razmišljale, kaj bi pripravile za prireditev pred prvomajskimi počitnicami. Želele smo si odigrati zabavno in poučno igrico za učence naše šole. Učiteljica nam je predlagala, da se predstavimo s Prežihovo črtico Tri pisanke. Takoj smo bile za akcijo, saj je ta zgodba zelo kratka in primerna za spomladanski čas. Zelo smo se veselile in v trenutku smo si razdelile vloge. Priprave so bile včasih naporne, ampak vedno zelo zabavne. V prvem delu igre sta nastopali Valerija in Neža, ki sta igrali mater in očeta, v drugem delu pa sva nastopili Špela in Tia v vlogi dečka in deklice. Glavno vlogo v tej igri je imel Voranc, ki ga je igrala učenka Naja.
Na vajah nas je učiteljica Majda pogosto opomnila, kako pomembno je, da govorimo glasno in razločno, da ne obračamo hrbta občinstvu in da vlogo resnično začutimo v sebi. Sproti smo popravljale besedilo, se učile izražati z obrazno mimiko in telesom ter razmišljale tudi o kostumih. Vsaka si je morala pripraviti svoj kostum in pomagati pri sceni, ampak nam je bila pri vsem tem v pomoč tudi naša učiteljica, ki nam je vedno stala ob strani, kadar smo jo potrebovale.
Čisto zadnje dni pred nastopom smo bile že precej nervozne. Skrbelo nas je, da bi pozabile besedilo ali da se bi zmotile, a učiteljica nas je pomirila in rekla, da če se zmotimo, ne bo nič hudega in da ona ve, da bomo znale improvizirati. In res – na dan prireditve smo skupaj stopile na oder, se globoko nadihale in odigrale svojo najboljšo predstavo doslej. Ko so nas na koncu nagradili z aplavzom, smo bile vesele in ponosne nase.
Po prireditvi smo lahko pojedle še kakšno pisanko ali košček potice, ki smo jo same spekle doma. Ob tem smo se smejale, si čestitale in čutile, kako zelo močno smo povezane med sabo. Naša učiteljica je bila izjemno ponosna na nas in vsem je z veseljem vpisala lepe ocene v redovalnico. Tudi me smo bile ponosne nase, saj smo dokazale, da se ti vse, kar si zamisliš, lahko tudi uresniči, samo potruditi se moraš za to.
Učenke gledališkega kluba
