Ko greš v šolo, ne pričakuješ, da boš šel na velik hrib, ki meri nekaj nad 1000 metrov nadmorske višine. Toda tako je bilo za nas.
Zjutraj nas je na igrišču pričakal kombi. Vkrcali smo se vanj. Odpeljal nas je v majhen kraj, ki ima 156 prebivalcev. Po poti smo se kar naprej pogovarjali. Zaradi tega je bil v kombiju kar velik hrup.
Ko smo končno prišli na vrh, smo dobili malico. Kar hitro smo pojedli, a še vedno je bil prostor za sladkarije. Ko smo se posladkali, smo se nekaj minut igrali z žogami ali pa se preprosto pogovarjali. Nato je sledil sestanek z učiteljicama in prišla sta gozdar Matej in gozdarka Jerneja. Z Matejem smo se odpravili na pot v gozd. Povedal nam je veliko zaniiimiiiviiih stvari. Ko smo prišli do velike jelke, nam je povedal, kako se drevesa označuje za posek. Med tem je učiteljica odšla na stranišče. Ko smo malo predebatirali o jelki, se je slišal POK. Prijateljica je rekla:
»Videla sem dovolj grozljivk, učiteljico je nekdo ustrelil!«
Ko smo izvedeli dovolj novosti o jelki, smo tekli k stari šoli. Učiteljice ni nihče ustrelil, le gospod lovec nam je pripravljal zračno puško. Med tem smo Mateju namenili hrupen aplavz. Nato smo se še malo igrali. Čakali smo na streljanje z zračnimi puškami v tarče. Ko pa smo čakali, sta se učiteljica in sošolec stavila: da če bo sošolec zadel v sredino tarče, bo lahko sam odšel v dolino, če pa ne bo, bo moral pomivati posodo po kosilu.
Sošolec ni zadel v sredino tarče, pri streljanju je zmagala deklica (torej nihče od fantov ne bo zelo odličen lovec).
Prišel je čas za kosilo. Čeprav je sošolec zgubil stavo, ni pospravil posode, saj je bila plastična in smo jo vrgli v koš.
Sledil je počitek.
Ko je minila slaba ura, smo odrinili v dolino.
Med hojo smo pobirali jagode ter borovnice. Seveda smo se naužili lepega razgleda in tudi zraka. Bil je zabaven dan in vsi bi ga še ponovili.
Zjutraj nas je na igrišču pričakal kombi. Vkrcali smo se vanj. Odpeljal nas je v majhen kraj, ki ima 156 prebivalcev. Po poti smo se kar naprej pogovarjali. Zaradi tega je bil v kombiju kar velik hrup.
Ko smo končno prišli na vrh, smo dobili malico. Kar hitro smo pojedli, a še vedno je bil prostor za sladkarije. Ko smo se posladkali, smo se nekaj minut igrali z žogami ali pa se preprosto pogovarjali. Nato je sledil sestanek z učiteljicama in prišla sta gozdar Matej in gozdarka Jerneja. Z Matejem smo se odpravili na pot v gozd. Povedal nam je veliko zaniiimiiiviiih stvari. Ko smo prišli do velike jelke, nam je povedal, kako se drevesa označuje za posek. Med tem je učiteljica odšla na stranišče. Ko smo malo predebatirali o jelki, se je slišal POK. Prijateljica je rekla:
»Videla sem dovolj grozljivk, učiteljico je nekdo ustrelil!«
Ko smo izvedeli dovolj novosti o jelki, smo tekli k stari šoli. Učiteljice ni nihče ustrelil, le gospod lovec nam je pripravljal zračno puško. Med tem smo Mateju namenili hrupen aplavz. Nato smo se še malo igrali. Čakali smo na streljanje z zračnimi puškami v tarče. Ko pa smo čakali, sta se učiteljica in sošolec stavila: da če bo sošolec zadel v sredino tarče, bo lahko sam odšel v dolino, če pa ne bo, bo moral pomivati posodo po kosilu.
Sošolec ni zadel v sredino tarče, pri streljanju je zmagala deklica (torej nihče od fantov ne bo zelo odličen lovec).
Prišel je čas za kosilo. Čeprav je sošolec zgubil stavo, ni pospravil posode, saj je bila plastična in smo jo vrgli v koš.
Sledil je počitek.
Ko je minila slaba ura, smo odrinili v dolino.
Med hojo smo pobirali jagode ter borovnice. Seveda smo se naužili lepega razgleda in tudi zraka. Bil je zabaven dan in vsi bi ga še ponovili.
Ema Hudnik, 5. b
